Fotogalerije Intervjuji Blog

GERSON: V MEHIKI 1970 SMO BILI PRAVA EKIPA

Legendarni Gérson , svetovni prvak v Mehiki 1970, nima dlake na jeziku. Nikoli je ni imel. Niti ko je še igral niti zdaj, ko komentira nogomet na radiu O Globo. Zaradi milimetričnih dolgih podaj so ga klicali Zlata levica.Njegova vloga na mehiškem sevtovnem prvenstvu je bila za tretji brazilski naslov odločilna. Zaradi na milimeter natančnih podaj, dolgih tudi do štiridesetih metrov, je še danes znan kot Canhotinha de Ouro (Čudežni čevelj oz. čudežna levica). Precizen udarec, smisel za organizacijo igre, vlogo podaljšane roke trenerja na zelenici in imeniten drugi gol z razdalje v finalu proti Italiji so mu prinesli nešteto pohval in superlativov. Ker je na igrišču toliko govoril so mu rekli papagaj.


Gérson de Olivera Nunes ima nogomet v krvi. Rodil se je 11. januarja 1941 v mestu Niteroi, ki ga z Riom de Janeirom čez Guanabarski zaliv povezuje 14 kilometrov dolgi most. Tudi njegov oče je bil poklicni nogometaš. K Nunesovim jhe pogosto prihajal na obisk družinski prijatelj Zizinho, eden največjih idolov brazilskega nogometa v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Nogometni princip, da mora teči žoga in ne nogometaš, je bil Gérsonu pisano na kožo. Bil je glavni mislec v reprezentanci in pri vseh klubih, pri katerih je igral: pri Flamengu, Botafogu, Sao Paulu in Fluminenseju. Srečal sem ga na začetku julija leta 2008 na stadionu Maracaná v Riu de Janeiru pred finalom pokala Libertadores med njegovo veliko nogometno ljubeznijo, Fluminensejem in ekvadorsko Ligo Deportivo Universitario iz Quita. V (še) prazničnem vzdušju - po porazu Fluzaa je bilo vse skupaj bolj podobno velikemu žalovanju - je odgovarjal v tipičnem brazilskem slogu: zelo glasno in temperamentno. Nogometna strast gospoda z očali je neizmerna.
Je bila brazilska reprezentanca, ki je osvojila svetovno prvenstvo 1970 v Mehiki, najboljša vseh časov?
Ne, mislim, da je bila tehnično popolnejša tista, ki je pred pol stoletja prvič dvignila svetovni pokal na Švedskem.  

Naša ekipa se je začela oblikovati dve leti pred Mehiko. Zamenjali smo kar tri selektorje: na evropski turneji leta 1968 nas je vodil Aymoré Moreira, leto kasneje je za kvalifikacije stolček prevzel João Saldanha, malo pred začetkom prvenstva pa ga je zamenjal Mário Lobo Zagallo. Bili smo skupina izkušenih nogometašev, med seboj smo se zelo dobro poznali. Star sem bil 29 let. Tako bi rekel: tehnično je bil boljša reprezentanca iz leta 1958, moštveno pa tista iz leta 1970.


gerson_1_400
Gerson danes: na stadionu Maracaná komentira nogomet za radio
O Globo. Še kot otrok je na tribuni doživel veliki polom Brazilcev na
SP proti Urugvajcem. (Foto: Juan Vasle)

Kaj se je zgodilo s selektorjem Joãom Saldanho? Odšel je tik pred prvenstvom.

Njegova odstavitev je bila politična. Bil je član komunistične partije, kar je šlo vojaškemu režimu pošteno v nos. General Garrstasu Medici je zahteval, naj v reprezentanco uvrsti napadalca Daria iz Atlética Mineira. Selektor se je uprl in je moral oditi domov. Saldanha je za kvalifikacije sestavil zelo dobro ekipo z dvema špicama, Edújem in Jairzinhom. Zagallo je enega napadalca raje postavil malo bolj zadaj, a sta se oba selektorja zelo dobro odrezala.

Kateri je bil vaš najboljši nastop v Mehiki?

Bil sem del mehanizma, ki je deloval brezhibno. Spominjam se podaj Peléju za zadetek na uvodni tekmi proti Češkoslovaški in za njegovo asistenco Jairzinhu v finalu proti Italiji ter svojega strela od daleč za drugi gol proti Italijanom na stadionu Azteca. Čeprav sem veliko treniral daljinske podaje in vse drugo, bi bilo brez soigralcev na pravem mestu  ob pravem času moje delo brezpredmetno.

Kje ste bili 16. maja 1950, ko so Urugvajci na odločilni tekmi mundiala po preobratu premagali Brazilijo z 2 : 1 in ji zadali najbolj boleč poraz v zgodovini?

Tu, na tribuni stadiona Maracaná. Star sem bil devet let. O;e me je pripeljal na finale, ki ni bil finale, saj se je odločilni krog igral na točke in že remi bi naši reprezentanci prinesel tako pričakovani naslov. Prepričani smo bili, da bomo doživeli veliki karneval in rajali še nekaj dni. Na tribunah se je stiskalo več kot 200 tisoč gledalcev. Na koncu sem bil priča velikemu razočaranju. Urugvajci so imeli dva ali tri dobre igralce, a so prikazali neizmerno željo po zmagi. Brazilska reprezentanca, ki je bila boljša, tisto popoldne ni igrala dobro, in Maracaná je končal ovit v neizmerno žalost. Bila je nacionalna tragedija.

Ceprav ste bili še otrok, se tako dobro spominjate tistega trenutka?

Spominjam se, kot da bi se zgodilo danes. Dogodek je močno zaznamoval moje otroštvo in puberteto, ko še nisem vedel, da bom poklicni nogometaš. Stadion Maracaná še ni bil dokončan. Povsod je dišalo po cementu. Nekaj dni pred nesrečno tekmo, ko smo bili še prepričani, da bomo svetovni prvaki, sem užival ob ekshibiciji Brazilcev proti Špancem. Pri zmagi s 6 : 1 je blestel napadalec "Queixada" (Čeljustnik) Ademir.

Na svetovnem prvenstvu leta 1966 v Angliji ste igrali samo enkrat. Brazilija je izgubila proti Madžarski z 1 : 3. Kaj so bili vzroki za tako slab nastop, ki je dvakratne svetovne prvake edinkrat v zgodovini poslal domov že v prvem krogu?

Trener Vicente Feola je vpoklical kar 43 igralcev. Imeli smo štiri selekcije in nismo bili sposobni sestaviti niti ene. Po dveh svetovnih naslovih smo bili prepričani, da bomo naslov osvojili z levo roko. Klubi so se preveč vmešavali. Vojaški režim tudi. Vladal je nered. Vselej, ko smo se mundialov lotili organizirano, smo bili blizu. Tudi leta 1966 bi se lahko potegovali za naslov, a je bilo preveč politikanstva.

gerson_4_400
Brazilski balet: Prvaki so pokal za vedno odnesli domov. Stojijo:
Carlos Alberto, Brito, Wilson Piazza, Félix, Clodoaldo, Everaldo;
čepijo: Jairzinho, Gérson, Tostão, Pelé, Rivelinho.

#Je bil polom leta 1966 osnova za uspeh štiri leta kasneje?

Brez dvoma. V Braziliji je še vedno vladala vojaška diktatura, ki pa se razen odstavitve Saldanhe v reprezentanco ni vmešavala. Vsi smo videli, kaj se dogaja, a to na naš nastop ni vplivalo. V mehiko smo prišli igrati nogomet in smo igrali nogomet.

Vas je strah letenja?

Res je. Letenje je bilo zame vedno problem. Kadar sem le imel priložnost, sem uporabljal avto.

Kako ste premagovali strah, s tabletami, kozarčkom vina, z molitvijo?

Jemal nisem nič, molil pa sem veliko. Kot nogometašu mi ni preostalo drugega. Moral sem leteti. Strah pred letenjem pa je bil tudi vzrok, da sem predčasno končal kariero.

Če je Fluminense vaša velika ljubezen, zakaj ste nogometno pot začeli pri Falmengu?

Zgodilo se je po naključju. Zelo mlad sem treniral pri Fluminenseju, Banguju in Botafogu, pa sem se končno vseeno vseeno vrnil v rojstni Niteroi k domačem klubu Canto do Rio. Ko smo nekoč igrali proti Flamengu, so me povabili k rdeče-črnim.

Kaj menite o današnjem nogometu?

Zahteva 80 odstotkov fizične pripravljenosti in 20 odstotkov tehnične. Ko želitev usklajeno, malo bolj premišljeno akcijo, imate težave. Včasih je bilo obratno: dvajset kodicije in osemdeset tehnike. Moral si intenzivno uporabljati možgane. Če si zgrešil podajo, so se vsi talenti, ki so igrali s teboj, pritoževali.

Ali bi lahko igralci iz vašega časi brcali danes?

Mnogi trdijo, da ne in se strinjam. Sram bi jih bilo nastopiti v nogometu, kjer se tako grdo ravna z žogo.


gerson_2_400
Bivša soigralca pri Flamengu sta se Gérson in Moacir po dolgih
letih srečala v Riu de Janeiru. (Foto: Juan Vasle)

Danes ste po dolgih letih srečali Moacirja, bivšega soigralca pri Flamengu in rezervnega člana reprezentance, ki je pred petdesitimi leti na Švedskem osvojila prvi svetovni naslov za Brazilijo. Kakšno je bilo ponovno snidenje?

Zelo ganljivo. Moacir je bil moj veliki prijatelj in svetovalec. Ko sem pri sedemnajstih letih prišel k Flamengu, je že bil brazilski reprzentant.  Na svetovnem prvenstvu ga je potem zamenjal Didi. Moacir je veliko vplival na mojo generacijo. Učil nas je, kako se igra nogomet. Žal nisem bil dolgo časa z njim. Neko popoldne nas je po tekmi s São Paulom paragvajski ternir Felitas Solich obvestil, da Moacir odhaja k argentinskem River Plateju.

Juan Vasle

gerson_juan_400
Juan je Gérsona srečal na stadionu Maracaná v Riu de Janeiru.
Bivši mojster okroglega usnja je bil zelo zgovoren.




Ostali intervjuji:

- MACAYA MARQUEZ: 14 SVETOVNIH PRVENSTEV
- WEMBLEY: NOVA IN STARA NOGOMETNA KATEDRALA
- BERGOMI: LUIS SUÁREZ JE ODLIČEN NAPADALEC
- PELÉ: DRUGI MUNDIAL BREZ NJEGA.
- VARALLO: ZADNJI HEROJ PRVEGA MUNDIALA
- HAVELANGE: PRODAJAM IZDELEK IMENOVAN NOGOMET
- SOUZA FERREIRA: ZGODOVINSKI GOL INŽENIRJA
- MAZURKIEWICZ: PO TAKTIH MAZURKE
- RATTIN: MOŽ ZARADI KATEREGA SO NASTALI KARTONI
- GHIGGIA: MARACANO SMO UTIŠALI FRANK SINATRA, JANEZ PAVEL II IN JAZ
Viri | O Avtorju

vsebina Juan Vasle, Produkcija: Spletne resitve Sloway