Fotogalerije Intervjuji Blog

GHIGGIA: MARACANO SMO UTIŠALI FRANK SINATRA, JANEZ PAVEL II IN JAZ

Nogometaš: GHIGGIA Alcídes

Gol, ki ga je pred 57 leti Brazilcem zabil Urugvajec Alcídes Ghiggia, je globoko zapisan v življenje največje in najmanjše južnoameriške države. Je edini preživeli protagonist zgodovinskega srečanja, ki je močno zaznamoval svetovno nogometno zgodovino. Živi v Montevideu in se večkrat udeležuje spominskih slovesnosti. Zaradi finančnih težav je moral nekaj spominskih trofej celo prodati. Vendar nihče mu ne more vzeti imenitnega nastopi na tako velikem nastopu. Brazilija še vedno žaluje, Urugvaj še vedno slavi.



Urugvajec, eno največjih živečih nogometnih imen, je 16. julija 1950 na stadionu Maracana zabil gol stoletja in popeljal najmanjšo južnoameriško državo v nogometna nebesa, največjo, Brazilijo, pa pred vrata pekla.

"Mesto je zaprlo okna in se pogreznilo v žalovanje. Bilo je tako, kot bi vsak Brazilec izgubil najdražjega sorodnika, čast in dostojanstvo. Zato so mnogi prisegli, da ne bodo več stopili na tribune," je zapisal sloviti športni novinar Mario Filho.

Bil je prvi mundial po vojni. V porušeni Evropi ni bilo prostora za žogo in Brazilci so sprejeli izziv. V manj kot dveh letih so zgradili največji stadion na svetu. Na odločilno srečanje so domačini - tudi drugi krog je bil na točke vsi proti vsem - prišli s točko naskoka in so za naslov potrebovali le remi. Pred rekordnimi 203.849 gledalci - nikoli prej in nikoli pozneje se na nogometnem prizorišču ni zbralo toliko ljudi - so na začetku drugega polčasa celo povedli, a jim je hitri desni bočni napadalec z asistenco za izenačenje in z zmagovitim golom preprečil zgodovinski žur.

Alcídes Edgardo Ghiggia, edini še živeči Urugvajec z znamenite tekme, je letos praznoval 80 let. Ohranja izjemno formo. "Veliko hodim," je povedal v Montevideu, kjer sva se srečala. Še danes pokadi pet cigaret na dan.

Minilo je že 57 let od dogodka, ki je ostal v zgodovini kot El Maracanazo. Kako gledate nanj v enaindvajsetem stoletju?

Zame je bil brez dvoma najpomembnejši dogodek v življenju. Svetovno nogometno prvenstvo je izložba, ki jo gledajo po vsem svetu. Čeprav takrat še ni bilo televizije, je naš naslov izjemno odmeval in meni je prinesel veliko dobrega. Deset let sem igral v Italiji, devet pri Romi in eno leto pri Milanu. Občutek, da sem storil nekaj pomembnega za svojo domovino, je neponovljiv. Urugvajec se je v tistih časih rodil z žogo v zibki in njegova zmagovalna mentaliteta se je odražala v nogometnih dosežkih. Danes so se stvari precej spremenile, kar se vidi v rezultatih urugvajske reprezentance. Tisti neverjetni dosežek nosim globoko v srcu. Spominjam se soigralcev, ki jih ni več med nami. Ko sem postal svetovni prvak, sem se dotaknil nebes z rokami.


ghiggia_gol_maraca_400
Zgodovinski gol Ghiggie, ki je zaznamoval nogometno usodo
brazilske reprezentance, države in vratarja Barbose.#


Nikoli ni en sam zadetek tako zaznamoval razpoloženja dveh narodov, kot vaš zmagoviti gol proti Braziliji. Kaj je naslov prinesel Urugvajcem kot narodu?

Zvrhano mero narodnega ponosa in samozavesti. Naša mala država je postala prepoznavna v svetu prek nogometa. Olimpijskima zlatima medaljama iz leta 1924 v Parizu in 1928 v Amsterdamu ter prvemu svetovnemu naslovu leta 1930 smo dodali še drugega, ki pa je bil najslajši, saj ga skoraj nihče ni pričakoval. Premagati Brazilce doma je bil za nas velikanski podvig, zanje pa velika tragedija, ki je še niso preboleli in se prenaša iz generacije v generacijo. Pred tremi leti sem bil v Riu de Janeiru. Ko sem se prijavil na letališču, je gospodična za pultom gledala in obračala moj potni list. Vprašala me je, ali sem jaz tisti Ghiggia iz leta petdeset. "Da, a od takrat je minilo že veliko časa," sem odgovoril. "Ne, ne, nas še vedno boli tu notri (pokazala je srce)." Ob drugem obisku je neki časopis objavil naslovnico: "Prišla je pošast."

Verjetno bi Brazilci, ki so pozneje postali največja nogometna sila vseh časov, rade volje žrtvovali enega ali dva od petih svetovnih naslovov v zameno za tistega iz leta 1950.

Se strinjam. Bili so gostitelji, za to priložnost so zgradili stadion Maracana. Če bi zmagali, bi v Riu de Janeiru priredili nepozaben karneval. Toda takšen je nogomet, nepredvidljiv. Če pred tekmo misliš, da imaš zmago v žepu, se ti lahko vse obrne na glavo. Vedno je treba odigrati devetdeset minut.


urugvaj_7_400
Alcides Ghiggia v urugvajskem glavnem mestu
Montevideo. Pri osemdesetih se je še vedno rad
spominjal zgodvinskega Maracanaza. (Foto: Juan
Vasle).

Po tolikem času še vedno krožijo zgodbe, nekatere resnične, druge malo manj. Veliko se je pisalo o tem, da so funkcionarji urugvajske nogometne zveze pred tekmo kapetanu Obduliu Vareli zagotovili, da je tesen poraz uspeh, ki izpolnjuje pričakovanja.

Res je. Gospodje, ki so odšli domov in si tako pomembnega srečanja sploh niso ogledali, so ga prosili le, naj se potrudimo, da nam Brazilci ne nasujejo preveč golov, in naj se dobro vedemo. Ko so odšli, nam je Obdulio zabičal: "Pomembna je le zmaga, vse drugo ne pride v poštev." Potem je izgovoril znamenito frazo: "Vsi, ki so zunaj igrišča, so leseni."

Koliko pred srečanjem ste prispeli na prizorišče?

Ne vem, pet, šest ur. Bali smo se prometnih zamaškov. V slačilnici smo imeli jogije, tako da smo lahko tudi malo zadremali.

Ali vas je res Varela motiviral tako, da je brazilske dnevne časopise, ki so napovedovali zmago, v garderobi zložil po tleh in vas pozval, da jih popljuvate?

Ne. Obdulio Varela je bil velika osebnost, zelo izkušen in avtoritativen. Na igrišču je imel glavno besedo in vsi smo ga ubogali, predvsem najmlajši, med katere sem s svojimi 23 leti sodil tudi sam. Pred tekmo nam je svetoval, naj se osredotočimo na igro in naj ne gledamo tribun.

ghiggia_portreto_400
Bivši napadalec je zadnji preživeli iz zgodovinskega srečanja proti
Brazilcem leta 1950. Bilo je edino svetovno prvenstvo brez finala.
(Foto: Juan Vasle).

Kakšen je bil prihod na igrišče?

Vpitje fanatikov in pokanje petard je bilo res zastrašujoče. Potem pa se je začela druga zgodba. Brazilce smo dobro poznali, saj smo dva meseca prej odigrali tri tekme, eno dobili in dve izgubili.

V zgodovini je ostala zapisana tudi premetena poteza Črnega šefa (vzdevek Varele), ki je s protestom po brazilskem golu pridobil dragocen čas in zaustavil siloviti domači nalet.

Bil sem daleč od akcije. Soigralci so mi povedali, da je stranski sodnik dvignil zastavico in jo potem spustil. Čeprav ni znal ene angleške besede, se je Varela pritožil najprej stranskemu, potem pa še glavnemu delilcu pravice, Angležema, ki tudi nista govorila špansko. Sam sem se spraševal, o čem se sploh prerekajo, če drug drugega ne razumejo. Obdulio je zahteval tolmača, vse skupaj še bolj zavlekel in dosegel svoj cilj. Če bi igro nadaljevali takoj, bi nam Brazilci zagotovo zabili še kakšen gol.

Znameniti zadetek enajst minut pred koncem ste opisali že stokrat, tisočkrat. Bi ga lahko še enkrat?

Po dvojni podaji s Juliom Pérezom sem po desni strani pobegnil Bigodeju in prehitel še Juvenala. Ker sem ob prvem zadetku centriral Joséju Schiaffinu, je vratar Moacir Barbosa domneval, da bom akcijo ponovil. Pomaknil se je proti sredini vrat, pustil nekaj prostora in prav tja sem mu poslal žogo.

Zaradi soigralca Schuberta Gambete bi vas na koncu srečanja skoraj kap.

Zadnje minute so bile dokaj mirne, saj Brazilci niso pokazali zob, niso reagirali kot ranjeni levi. Ko sem želel dati še tretji gol, je prišel fotograf s sporočilom selektorja Juana Lópeza, naj se povlečem in pomagam obrambi. V zadnji akciji so Brazilci izvajali kot. Ko je bila žoga v zraku, jo je Schubert Gambeta v kazenskem prostoru ukleščil z obema rokama. Bil je eden redkih, ki je slišal sodnikov zadnji žvižg. Mi smo obstali in se spraševali, ali je naš branilec pri pravi. Šele ko se je sodnik obrnil proti sredini igrišča, smo se oddahnili in se pridružili k praznovanju.



urugvaj_6_400
V ozadju slika urugvajskih šampionov, ki so na stadionu Maracana
vprizorili največje presenečenje v zgodovini nogometa. Spredaj,
strelec odločilnega zadetka, Alcides Ghiggia. (Foto: Juan Vasle)

Na zelenici je v tistem trenutku vladala popolna zmeda.

Predsednik FIFE Jules Rimet je iz častne lože na igrišče odšel, ko je bil rezultat izenačen in naslov v rokah Brazilcev. Ko je izstopil iz dvigala in so ga obvestili o drugem urugvajskem zadetku, ga je zgrabila panika. Imel je pripravljen govor le za brazilsko zmago. Na igrišču mu je Obdulio Varela pokal skoraj iztrgal iz rok. Poleg njega sem stal, ko mu je rekel: "S pokalom ali brez njega, prvaki smo mi."

Kako ste doživeli dramo gostiteljev? Kronike pišejo, da je množica fanatikov na stadionu jokala do večera in da je bilo po vsej državi veliko samomorov.

Mi smo bili presrečni, toda pogled na tribune je bil zelo žalosten. Navijači so sedeli in z izgubljenimi pogledi iskali razloge za tako krut poraz. S stadiona smo odšli ob osmih zvečer - tekma se je končala ob petih -, ko ni bilo več gneče. Praznovali smo v hotelu. Edini, ki je tisto noč odšel v bližnji bife, je bil Varela in tolažil domačine. Tisti, ki so ga prepoznali, so ga objeli in z njim pili pivo. Prebivalci Ria so reagirali zelo plemenito. Z nami so bili nadvse prijazni. Ko smo šli naslednji dan po nakupih, so nas pozdravljali in nam čestitali.

Vratarja Barboso je javnost križala. Domnevne nezbranosti pri vašem golu mu niso nikoli odpustili. Malo pred smrtjo, leta 2000, je izjavil: "V Braziliji je največja zaporna kazen 30 let, jaz že pol stoletja plačujem za zločin, ki ga nisem storil." Ste ga kdaj srečali?

Barboso sem obiskal v Riu de Janeiru nekaj let po tekmi. Skušal sem mu dopovedati, da ni nič kriv in da za vsako zmago in porazom stoji celotno moštvo. Zahvalil se mi je, a nanj so še naprej kazali s prstom. Nikjer ni mogel živeti v miru. Postala sva prijatelja. Sredi šestdesetih let smo se veterani ponovno zbrali in priredili nekaj dobrodelnih tekem za otroško bolnišnico. Na zadnjo v Montevideu smo povabili tudi naše nasprotnike iz leta 1950. Čeprav zanje ni bilo lahko, so vabilo sprejeli. Mislim, da je bilo to občudovanja vredno dejanje. Tudi Barbosa je prišel in branil. Z Brazilci smo se pogosto družili.

Tekma na Maracani in gol proti Brazilcem sta bila vaš labodji spev s svetlomodro majico. S samo dvanajstimi reprezentančnimi tekmami ste dosegli več kot drugi z veliko bogatejšimi izkušnjami. Imate tudi to srečo, da se vam poklanjajo danes, ko ste še živi in zdravi.

Edino prvenstvo, ki sem ga igral za Urugvaj, je bilo svetovno v Braziliji. V štirih tekmah sem zabil tudi vse svoje štiri reprezentančne gole. Potem sem odšel v Italijo in se v reprezentanco nisem več vrnil. V čast mi je, da se me spominjajo. FIFA me je odlikovala ob petdesetletnici Maracanaza, podelili so mi naslov častnega občana Montevidea, natisnili so znamko z napisom "Ghiggia nas je spravil v jok", bil sem na otvoritvi svetovnega prvenstva v Nemčiji, svojo nogo sem vtisnil na sprehodu šampionov v Monaku.


ghiggia_irlanda_400
Manj uspešen je bil Ghiggia v italijanskem dresu. V Belfastu je
Italija proti Severni Irski prvič ostala zunaj mundiala. Na sliki,
Ghiggia ugovarja sodniku.


ghiggia_juan_400
Juan se je z Alcídesom Ghiggio pogovarjal v Montevideu. Njegova 
slava se širi iz roda v rod.  

Ko ste leta 1957 nastopili za italijansko izbrano vrsto, ki se prvič ni uvrstila na svetovno prvenstvo, ste okusili tudi grenkobo poraza.

Skupaj s Schiaffinom sva igrala tri kvalifikacijske tekme za svetovno prvenstvo 1958 na Švedskem. Stvari se niso odvijale po načrtu in smo izpadli. Vsekakor sem bil zelo ponosen, da so me kot tujca povabili zraven.


Juan Vasle




Ostali intervjuji:

- MACAYA MARQUEZ: 14 SVETOVNIH PRVENSTEV
- WEMBLEY: NOVA IN STARA NOGOMETNA KATEDRALA
- BERGOMI: LUIS SUÁREZ JE ODLIČEN NAPADALEC
- PELÉ: DRUGI MUNDIAL BREZ NJEGA.
- VARALLO: ZADNJI HEROJ PRVEGA MUNDIALA
- GERSON: V MEHIKI 1970 SMO BILI PRAVA EKIPA
- HAVELANGE: PRODAJAM IZDELEK IMENOVAN NOGOMET
- SOUZA FERREIRA: ZGODOVINSKI GOL INŽENIRJA
- MAZURKIEWICZ: PO TAKTIH MAZURKE
- RATTIN: MOŽ ZARADI KATEREGA SO NASTALI KARTONI
Viri | O Avtorju

vsebina Juan Vasle, Produkcija: Spletne resitve Sloway