Fotogalerije Intervjuji Blog

RATTIN: MOŽ ZARADI KATEREGA SO NASTALI KARTONI

Nogometaš: RATTIN Antonio

Bivši sodnik Kenneth Aston se je s svojim malim avtomobilom peljal po londonskem Kensington High Streetu. Bližal se je križišču ravno v trenutku, ko se je na semaforju prižgala rdeča luč. Takoj se mu je posvetilo: »Rumena opozarja, rdeča ustavi.« Tako so v nogometu nastali kartoni, ki so rešili babilonski stolp in poenostavili sporazumevanje akterjev na igrišču. Prvič so jih sodniki uporabili na svetovnem prvenstvu 1970 v Mehiki.



Aston je iz lastnih izkušenj vedel, da lahko postane jezik pogosto nepremostljiva ovira. Že dolgo si je belil glavo s to težavo. Triindvajsetega julija 1966 je kot predstavnik mednarodne nogometne zveze na četrtfinalu svetovnega prvenstva med Angleži in Argentinci posredoval v sporu med nemškim sodnikom Rudolfom Kreitleinom in argentinskim kapetanom Antoniom Ubaldom Rattinom. Nemški krojač je Gavča izključil, a mu ni mogel dopovedati, da mora zapustiti igrišče. Rattin je zahteval tolmača. Želel je izraziti nestrinjanje s sojenjem in seveda z odločitvijo. Tekma je bila prekinjena več minut.

Štiri leta prej je Aston na stadionu Nacional v Santiago de Chile sam doživel zelo grenko izkušnjo. Sodil je tekmo med Čilom in Italijo, ki je ostala v zgodovini kot »bitka v Santiagu«. V zelo grobem ozračju je pod prho predčasno poslal dva Italijana in nobenega domačina. Azzurri so znoreli. »Izgubili smo proti Astonu«, je naslovil italijanski dnevnik. Posredovati je morala policija.

Kartoni so se pokazali kot zelo učinkovito sredstvo. Prvič so jih uporabili na mundialu 1970 v Mehiki. Po šestih izključitvah v Čilu 1962 in petih v Angliji 1966 je bilo mehiško tekmovanje v znamenju fair-playa. Ruski branilec  Evgeni Lovčev se je 31. maja 1970 na otvoritveni tekmi na stadionu Azteca v Ciudad de Mexico, vpisal v nogometno zgodovino kot prvi porumeneli nogometaš. Karton je iz žepa potegnil Nemec Kurt Tschenscher. Na rdečega je bilo potrebno počakati do leta 1974. Čilencu Carlosu Caszelyju ga je na olimpijskem stadionu v Berlinu pokazal  Turek Dogan Babaçan.

Antonio Ubaldo Rattin je še danes, pri 73-ih aktiven, bolj v politiki kot v nogometu. V vročem buenosaireškem decembrskem popoldnevu sva se ob kavi srečala na sedežu argentinske avtomobilske zveze, kjer je imel nekaj opravkov.

Vso kariero je preživel pri Boci Juniors (357 tekem, 28 golov, 4 državni naslovi). Zbral je 34 reprezentančnih nastopov in 1 gol. Igral je na dveh svetovnih prvenstvih: 1962 v Čilu in 1966 v Angliji.

Ohranja mladostni, športni videz. Je zgovoren in kot večina velikih nogometašev, zelo preprost in neposreden. Prve dni decembra je minevalo 40 let odkar je zadnji pravi argentinski centerhalf, pri samo 33 letih, za vedno odkorakal z nogometnih zelenic.

Boca Juniors mu je priredil poslovilno tekmo proti selekciji Amerike. Bil je prvi Argentinec, ki je bil deležen takšne časti. Vsekakor se je Rata (Podgana), kot ga še danes kličejo v domačih logih, v svetovno nogometno zgodovino zapisal predvsem kot mož, zaradi katerega so uvedli rumene in rdeče kartone.

Vem, da ste incident na Wembleyju že tisočkrat opisali, a bi ga tudi sam rad slišal z vaših ust. .

To je bil zadnji mundial brez satelita (televizije). Ko pridejo mlajši in starejši novinarji in me sprašujejo o svetovnih prvenstvih jih najprej vprašam: tiste s satelitom ali brez satelita? Do leta 1970 so bili domačini vedno prvaki oziroma finalisti. Zakaj? Zelo preprosto. Edine vir dohodka mednarodne nogometne zveze je bil denar, ki so ga gledalci prispevali preko vstopnic. Če je prireditelj izpadel v prvem delu oziroma pred finalom, je bilo prvenstva konec. Zato so mu morali na vsak način pomagati. Ko me je nemški sodnik izključil proti Angležem je bila tekma prekinjena več kot dvajset minut. Šele v Mehiki je televizija prvič prenašala vse tekme v živo. Z dragim satelitom si takšnih prekinitev preprosto niso mogli več privoščiti. To je bil tudi vzrok, da so uvedli rumene in rdeče kartone.

rattin_1_400
Sodnik Rudolf Kreitlein izključi argentinskega kapetana Rattina na
stadionu Wembley.


Nemški sodnik vas je na Wembleyju proti Angležem izključil zaradi protestiranja. Kaj vas je tako motilo?

Sodil je zelo pristransko. Vse odločitve so bile v prid Angležem. Domačine je spodbujalo 75 tisoč navijačev. Bila je tudi peščica Argentincev, a ne več kot 100, 150 ljudi. Še zdaleč se ni dogajalo kot danes, ko pride na vsako tekmo belo modrih na svetovnih prvenstvih, kjerkoli po svetu, tudi do 10 tisoč in več fanatikov.

Tisto popoldne sem igral s številko deset na hrbtu. Po dvomljivem prekršku branilca Roberta Perfuma nad enim od angleških napadalcev, sem se pritožil. Sodniku sem pokazal kapetanski trak. Nisva se razumela: jaz sem govoril po špansko on po nemško. Zahteval sem tolmača. Želel sem mu pojasniti, da nismo bedaki in da je takšno sojenje neprimerno za največjo nogometno prireditev. Ko sem mu tretjič izrekel očitek je Kreitlein zagotovo smatral, da ga preklinjam ali kaj podobnega, in mi je pokazal pot v garderobo.

Ker se zadeva ni in ni umirila so končno prišli na igrišče tolmač in predstavniki Fife. Ni pomagalo. Odločitev je bila dokončna, a se je očitno nekaj premaknilo in odgovorni so začeli iskati rešitve.

Po izključitvi ste odšli v kraljevo ložo.

Loža je bila prazna, saj si je kraljica Elizabeta ogledala le otvoritveno srečanje med Angleži in Urugvajci ter finale med domačini in ZR Nemčijo. Ko me je sodnik izključil sem brez slabega namena in brez želje, da bi koga užalil,  odšel do lože in se usedel na lepo rdečo preprogo, da bi si ogledal nadaljevanje srečanja. Nihče mi ni nič rekel. Po desetih minutah sem se odpravil v slačilnice, ki so bile na starem Wembleyju za vrati. Med potjo so mi iz tribun metali porozne  čokolade. Pri nas v Argentini jih še nismo poznali, za to sem jih kar nekaj pobral in pojedel. Ko sem prispel do kota, sem z roko zmečkal britansko kotno zastavico. Name so začele leteti polne pločevinke piva. Vse skupaj je postalo nevarno, za to sem pospešil korak. Ozmerjal sem domače navijače in odšel v garderobo. Angleški selektor Alf Ramsey je svojim varovancem prepovedal, da z nami izmenjajo majice. (»Ne izmenjujemo državnih dresov z živalmi (Animals)«, jim je rekel«, op.p.). Kljub temu, da smo kar šestdeset minut igrali z igralcem manj, so se morali Angleži kar pošteno naprezati, da so nas premagali. Geoff Hurst je zmagoviti gol dosegel šele deset minut pred koncem. Ko sem naslednji dan s taksijem odšel v veletrgovino Harrod's - takrat še ni bilo nakupovalnih središč - se je taksist opravičeval in mi ni zaračunal vožnje. V najpopularnejši angleški trgovini sem delil avtograme in bil deležen velikih simpatij.


rattin_17_400
Portugalski sodnik Joaquim Campos, kapetana Švice Brodmann in
Argentine Rattin, pred žrebom na stadionu Hillsbrough v Sheffieldu.

Kakšen sprejem ste doživeli doma? So bil Argentinci zadovoljni z vašim nastopom?

Dva dni po srečanju smo odleteli domov in bili deležni lepega sprejema. Po dveh neuspešnih nastopih na Švedskem in v Čilu - obakrat smo izpadli v prvem krogu - smo v Angliji končali na petem mestu, kar je bilo vsekakor za argentinski nogomet zelo spodbudno. Takrat je tekmovalo 16 reprezentanc, ne 32 kot danes in še ni bilo menjav. Če se je kdo poškodoval, smo imeli do konca tekme igralca manj. Sam trdim, da je bilo tisto svetovno prvenstvo pripravljeno za Angleže. Tudi Brazilci in Urugvajci so čutili pritisk. Dvakratni svetovni prvaki se niso uvrstili v drugi krog. Peleja so neusmiljeno tepli, tako da je tretjo brazilsko tekmo proti Portugalski šepajoč odigral na levem boku.

Južnoameriške reprezentance so se zelo kritično odzvale do izbire sodnikov in delitev pravice.

Izbira sodnikov za četrtfinale je bila najmanj čudna. Srečanje med Angleži in Argentinci je sodil Nemec Rudolf Kreitlein, tistega med Nemci in Urugvajci pa Anglež James Finney. Žreb je bil predviden 48 ur pred tekmo. Delili smo prvo mesto v skupini z Nemci, a so imeli oni boljšo razliko v golih in so ostali v Birminghamu. Mi pa smo morali odpotovati v London k najtežjemu nasprotniku: k domači izbrani vrsti.  Argentinski in urugvajski delegat sta se na žreb - predviden je bil za sedmo uro - zaradi sorodnega jezika in dobrega poznanstva odpravila skupaj.  Ko sta se petnajst minut pred sedmo pojavila na prizorišču, je bilo že vse odločeno.  Odgovorni so zatrjevali, da je bil žreb napovedan ob šestih. 'Čakali smo na vas, a ker vas ni bilo, smo šli v akcijo', so rekli.

Tudi Urugvajcem se v Birminghamu ni dobro godilo. Ko je bil izid še 0 : 0, je angleški sodnik spregledal čisto enajstmetrovko. Nemški branilec Schnellinger je z obema rokama z golove črte odbil strel Urugvajca Pedra Roche. Svetlomodri so končali tekmo z dvema igralcema manj.

Argentina se v Mehiko 1970 sploh ni uvrstila. Ste igrali v kvalifikacijah.

Kvalifikacije za mehiško prvenstvo so ostale v neprijetnem spominu zaradi dveh razlogov: ker smo bili prvič neuspešni na njih in ker sem na treningu doživel hudo poškodbo sloke mišice, od katere se nisem nikoli popolnoma pobral. Igral sem le na prvem srečanju proti Boliviji v 3.860 metrov visokem La Pazu. Izgubili smo s 3 : 1. Odločilno tekmo proti Peruju na Bonbonieri sem po operaciji spremljal s postelje. Perujcem je za pot v Mehiko zadostoval remi in dosegli so ga (2 : 2). Bil je eden največjih razočaranj v karieri.

Za obema svetovnima naslovoma 1978 in 1986, je največja lovorika Argentine pokal narodov, leta 1964 v Braziliji.

Brazilska nogometna zveza je praznovala svojo 50. obletnico s turnirjem štirih reprezentanc. Mi na začetku sploh nismo bili v igri in smo se Brazilcem, Angležem in Portugalcem pridružili šele po odpovedi Italijanov. Selektor Jose Maria Minella je na hitrico zbral, kar se je zbrati dalo. Pomešal je izkušene nogometaši z obetavnimi. Dobili smo se na sedežu argentinske nogometne zveze in se z nekaterimi spoznali na avtobusu, ki nas je peljal na letališče. Doma nismo opravili nobenega treninga, na prizorišču komaj kakšnega. Kljub temu smo igrali zelo dobro. Premagali smo Portugalce z Eusebiom, Brazilce s Pelejem in Angleže z Bobbyjem Charltonom in osvojili turnir. Presenetili smo vse, najprej pa same sebe, saj smo kljub improvizaciji prikazali trenutke izvrstnega nogometa.

Ste za nagrado res prejeli kulije?

Res. Šampionom naj bi pripadale zlate ure, a so bili Brazilci tako prepričani v svojo zmago, da so vgravirali imena svojih nogometašev. Nam so podarili kulije z napisom Taça das Nações (Pokal narodov v portugalščini).

rattin_museo_400
Slika Rattina v muzeju Bocine strasti, ki se nahaja
pod tribunami znamenite Bonboniere. (Foto: Juan
Vasle).

Najslajša zmaga je bila prav tista proti Braziliji s 3 : 0 na stadionu Pacaembu. Znameniti vratar Amadeo Carrizo je bil pred tekmo živčen.

Carrizo je bil po znanju zagotovo najboljši argentinski vratar vseh časov. Še danes sva zelo dobra prijatelja. Imel je zelo težko izkušnjo leta 1958, ko so mu na švedskem svetovnem prvenstvu Čehi zabili pol ducata golov. Pred domačo javnostjo je padel v globo nemilost. To breme ga je v šestdesetih še močno spremljalo. Ko sva se na dan tekme z Brazilijo z dvigalom odpravljala na zajtrk je potožil, da se ne počuti dobro. Takoj sem vedel, kam pes moli s taco. Zavrela mi je kri: »Si se ustrašil? Nočeš igrati? Si reva?«, »Ne, ne«, je odgovoril. Na koncu zajtrka se je približal in nam zagotovil da bo igral. Zvečer je bil imeniten. Ubranil je vse mogoče, tudi enajstmetrovko Gersonu. V treh tekmah ni prejel niti enega gola. Delno je opral »krivdo« za švedsko katastrofo.

S Peléjem sta še danes zelo dobra prijatelja, a na tisti tekmi je bilo zelo vroče.

Z tesnim pokrivanjem je tisti večer Peleja onemogočil Jose »Kitajec« Mesiano. V 28. minuti mu je nemočen Pele z glavo zlomil nos in ga izločil iz tekme. V igro je vstopil Roberto Telch, ki je naposled zabil dva gola. Trenerju sem rekel: »Črnca prevzamem jaz.« Pele se mi je ob prvem kotu približal in rekel: »Brez žoge, ne«. Odvrnil sem mu: »Brez žoge te zagotovo ne bom, a ko jo sprejmeš, začni molit.« Brazilce smo premagali s 3 : 0, Pelej pa je bil popolnoma neopazen.   

Leto prej, 1963, je kot član Santosa v finalih pokala Libertadores proti Boci Juniors blestel. Beli balet je tedaj vse pomembne domače tekme igral na Maracanaju v Riu de Janeiru. Pred potovanjem v Brazilijo sem trenerja Adolfa Pedernera vprašal, če bi sprovociral Peleja, tako, da bi sodnik oba izključil. »Boca je prevelik klub, da bi se posluževal takšnih trikov,« me je ustavil. Na prvem srečanju smo jo še dobro odnesli, saj je Santos že v prvih petnajstih minutah povedel kar s 3 : 0 in nas postavil na rob propada.  Še danes ne vem, kako nam je uspelo zabiti dva gola in ublažiti poraz. Na povratnem srečanju smo bili na Bonbonieri boljši nasprotnik. A nas je Santos z ubijalskim napadalnim tandemom (Coutinho, Pele) premagal z 2 : 1. Pele je zabil zmagoviti gol in slavil sredi Buenos Airesa. Bila sva velika rivala na igriščih in zelo dobra prijatelja zunaj njih. Vedno me je poklical, ko je prišel v Buenos Aires.

Tudi z Bobbyjem Charltonom sta se spoprijateljila. Sta se kdaj pogovarjala o tisti tekmi na Wembleyju.

S Charltonom sva se srečala v Londonu in Buenos Airesu. Vedno v troje, saj sva potrebovala tolmača. Leta 2003 je Bobby prišel v Argentino kot predstavnik Akademije Leureus in lastne fondacije, jaz pa sem ga sprejel kot poslanec v argentinskem parlamentu.  Je zelo prijazen gospod, pravi gentleman. O tisti tekmi nisva nikoli govorila.


rattin_19_400
Rattin danes: politik in zavarovalni zastopnik.
(Foto: Juan Vasle)

Če bi igrali danes, bi bil vaš bančni račun občutno bogatejši.

Verjetno bi bil lastnik več stolpnic. Tako pa sem po petnajstih sezonah igranja imel hišo, stanovanje, avto in čoln. Takrat je bil nogomet šport, danes je trgovina. Povem vam zgodbo, ki kaže koliko denarja se je vrtelo v mojih časih. Na svetovnem prvenstvu 1966 v Angliji, so prišli zastopniki podjetji Adidas in Puma in nam ponudili nastope v njihovi nogometni obutvi. Pri Adidasu so želeli, da bi kopačke nosil predvsem jaz, ker so takrat po svetu najbolj krožile slike kapetanov s sodniki pred začetkom srečanja. 3.200 ameriških dolarjev honorarja smo si razdelili med dvaindvajsetimi nogometaši. Nastal je dodaten zaplet.  Zame niso imeli  čevljev številka 45. Kaj so storili? Na moje argentinske, znamka Fulvence, so prišili tri trakove in jih v trenutku spremenili v Adidas. Kot vidite, tovrstni triki niso od danes.

Kolikokrat  ste nastopili na velikem derbiju proti River Plateju?

Uradno 28-krat. Dvanajstkrat smo zmagali, desetkrat remizirali in šestkrat izgubili.  Tu ne štejem prijateljskih tekem  in tistih, ki smo jih odigrali na poletnih turnirjih v Mar del Plati v prvem argentinskem letovišču ob Atlantiku.  Bil sem član Boce Juniors v najbolj črnem obdobju Riverja, osemnajst let brez naslova, med leti 1957 in 1975. Oni so imeli nekaj  nogometašev z izvrstno tehniko, a brez duše.

Nogometno pot ste sklenili sorazmerno zgodaj, pri 33 letih.

Ravnokar mineva štirideset let od poslovilne tekme v dresu Boce Juniors. Poškodbe, ki sem jo staknil na reprezentančnem treningu leta 1969 nisem nikoli popolnoma saniral. Ko sem po sedmih mesecih ponovno zaigral, sem vsak dan čutil bolečine Ahilove tetive. Prvi jutranji koraki so bili neznosni. Moral sem se nasloniti na steno. Na tekmah sem ugotavljal, da mi soigralci ne podajajo žoge.  Zavedal sem se, da sem odveč in da moram nehati. Avgusta smo igrali prijateljsko srečanje proti Banfieldu. Po prvem polčasu sem trenerju rekel, da ne bom nadaljeval. Odšel sem domov. Prva žena me je vprašala, kaj se dogaja. »Nehal bom«, »Kako boš nehal, saj novinarji pišejo, da se vračaš v pravo formo,« »Ne bom igral več«. Odšel sem v dnevno sobo, odprl steklenico viskija Chivas Regal - nikoli prej ga nisem pil -, in pogoltnil tri kozarčke. Ulegel sem se na kavč in spal vso noč. Naslednje jutro sem jo mahnil do prodajnega salona avtomobilov Ford, kjer je imel pisarno predsednik Boce, Alberto J. Armando. »Kaj delaš tu tako zgodaj?« me je vprašal. »Končal sem nogometno kariero«. »Si znorel, mlad si in klubu lahko daš še veliko.« Nisem popustil.  Potem sem še pet let opravljal nalogo kordinatorja, tako da sem z nogometaši odhajal na vse tekme. A igral nisem več.

Že desetletje ste prisotni v argentinskem političnem življenju.

Potem, ko sem nehal z nogometom - nekaj časa sem bil trener, tudi Boce, z mešanimi uspehi - sem postal zavarovalniški zastopnik. Bogati skadencar strank mi še danes omogoča udobno življenje. Pred desetimi leti sem se začel ukvarjati s politiko. Štiri leta sem bil član argentinskega parlamenta kot predsednik komisije za šport, od tedaj pa delujem kot svetovalec župana okraja Vicente Lopez v Buenos Airesu. Pri Boci sem generalni sekretar združenja, ki skrbi za bivše klubske nogometaše v stiski. En procent v ta namen od svojih plač prispevajo igralci, ki branijo barve Boce, en procent da klub. Tako lahko omogočimo malo bolje življenje tistim, ki so v preteklosti nosili klubski dres in so zašli v težave.















Ostali intervjuji:

- MACAYA MARQUEZ: 14 SVETOVNIH PRVENSTEV
- WEMBLEY: NOVA IN STARA NOGOMETNA KATEDRALA
- BERGOMI: LUIS SUÁREZ JE ODLIČEN NAPADALEC
- PELÉ: DRUGI MUNDIAL BREZ NJEGA.
- VARALLO: ZADNJI HEROJ PRVEGA MUNDIALA
- GERSON: V MEHIKI 1970 SMO BILI PRAVA EKIPA
- HAVELANGE: PRODAJAM IZDELEK IMENOVAN NOGOMET
- SOUZA FERREIRA: ZGODOVINSKI GOL INŽENIRJA
- MAZURKIEWICZ: PO TAKTIH MAZURKE
- GHIGGIA: MARACANO SMO UTIŠALI FRANK SINATRA, JANEZ PAVEL II IN JAZ
Viri | O Avtorju

vsebina Juan Vasle, Produkcija: Spletne resitve Sloway