Fotogalerije Intervjuji Blog

SOUZA FERREIRA: ZGODOVINSKI GOL INŽENIRJA

Nogometaš: SOUZA FERREYRA Luis

Perujec Luis de Souza Ferreira je bil maja leta 2008, ko sem ga obskal v El Callau v pristaniškem mestu zraven Lime v Perúju, eden dveh preživelih udeležencev prvega svetovnega prvenstva. Šestega oktobra tistega leta je dopolnil 100 let. Za potomce Inkov je igral je dvakrat, a sta se oba nastopa zapisala v zgodovino.


Drugi udeleženec, dve leti mlajši Francisco "Panchito" Varallo, je živel v La Plati, ušravnem središču province Buenos Aires v Argentini. Leto prej je preminil še en predstavnik Perúja, vratar in Souzev soigralec Juan "El Mago" (Čarovnik) Valdiveso.
Luis Emilio de Souza Ferreira Hubi - tako piše na osebni iskaznici - je za reprezentanco potomcev Incov igral samo dvakrat, a sta se oba nastopa zapisala v v nogometno zgodovino. V beli majici je zabil prvi perujski gol na svetovnih prvenstvih in edinega na uvodnem mundialu.  Štirinajstega julija je na stadionu Pocitos v Montevideu v 15. minuti dosegel izenačenje proti Romuniji. "Bočni napadalec Pablo Pacheco je poslal predložek, žogo sem v padcu z desno zadel z volejem in jo poslal v mrežo," se spominja. Ker ni posnetkov niti slik akcije, je pričevanje glavnega akterja še kako dragoceno. Romune je že v prvi minuti povedel v vodstvo Desu, potem pa sta za končni rezultat 3 : 1 poskrbela še Stanciu in Kovacs. Samo dva tisoč gledalcev, najmanjše število v zgodovini svetovnih prvenstev, je videlo akcijo.  Za Perú je bil to prvi od 15 nastopov na štirih mundialih. Štiri dni pozneje je Souza Ferreira sodeloval še na odprtju legendarnega stadiona Centenario. Dogodek je bil predviden za začetek prvenstva, a so se zaradi neprestanega dežja dela zavlekla in prireditelji so morali prvih osem tekem preseliti na manjša stadiona Pocitos in Parque Central največjih urugvajskih klubov Peñarola in Nacionala. "Indijanci, ki nimajo pojma o nogometu" (tako so pisali časopisi), so se 18. julija prvim svetovnim prvakom Urugvajcem odlično upirali in po 19 kotih in treh vratnicah edini gol prejeli šele v 60. minuti. Za ponovni nastop na največji nogometni prireditvi  so morali počakati dolgih 40 let.

peru_seleccion_400
Reprezentanca Peruja, ki je nastopila na prvem svetovnem prvenstvu
leta 1930 v Urugvaju. Souza Ferreyra (zadnji spodaj desno) je zabil
prvi gol južnoameriške države na svetovnih prvenstvih.

Prvo svetovno prvenstvo je FIFA zaupala Urugvajcem zaradi dveh zaporednih olimpijskih naslovov v Parizu leta 1924 in Amsterdamu leta 1928. Bilo je edino, ki se je odigralo v enem samem, v Montevideu. Sodelovalo je le 13 reprezentanc, samo štiri iz Evrope, in še te potem, ko je Jules Rimet, predsednik Mednarodne nogometne zveze, en mesec potoval po stari celini in jih prepričeval. Za podvig čez veliko lužo mu je uspelo pridobiti Belgijce, Francoze, Jugoslovane in Romune. Jugoslavijo so zastopali le srbski nogometaši. Na prvotnem selektorjevem seznamu je bil tudi slovenski vratar Maks Mihelčić, član zagrebškega Građanskega, a so hrvaški klubi zaradi preselitve sedeža jugoslovanske nogometne zveze iz Zagreba v Beograd  in nasprotovanja tako dolgi odsotnosti nogometašev sredi domačega prvenstva sodelovanje odpovedali. Po pričakovanju se je tekmovanja udeležilo največ južnoameriških izbranih vrst, kar sedem. Kljub črnem četrtku, ki je s sesutjem Wall Streeta v New Yorku samo devet mesecev pred začetkom nogometnega dogodka svet potisnil v veliko finančno depresijo, so organizatorji vztrajali in delegacijam zagotavljali pokritje potnih stroškov in bivanja. Nacionalne nogometne zveze so vseeno morale seči v blagajne. Souza Ferreyra se je spominjal, da Perujcem ni bilo lahko. "Potovanje je bilo dolgo. Iz pristanišča El Callao, kamor nas je prišlo pozdravit veliko ljudi, smo dvajset dni pred prvo tekmo odpluli proti čilskem Valparaisu. Pot smo nadaljevali z vlakom do Buenos Airesa in naprej spet z ladjo do Montevidea, kamor smo prispeli šele 5. julija."

souza_ferreyra_4_400
Zgodovinski prvi perujski gol na SP: 14. julija 1930 ga je na stadionu
Pocitos v Montevideu zabil inženir Souza Ferreyra romunskemu
vratarju Läpusneanu. Očividcev ni bilo veliko.

Bili so romantični časi nogometa. Ljubezen do klubskega in državnega dresa je bila na prvem mestu. Nogometaši so se preživljali s svojimi poklici. Souza Ferreyra je kot priznani gradbeni inženir sodeloval pri pomembnih gradnjah v Limi in okolici, med njimi pri znamenitem Paseo de la República. Odločilno je prispeval tudi k prvem stadionu kluba Universitario de Deportes (1952), ki nosi ime po soigralcu in največjem idolu v zgodovini "študentov" Teodoru "Lolu" Fernándezu. Pravijo, da je celo sam poprijel za orodje in odplačal nekaj dolgov. Od leta 2000 uma "U" enega najsodobnejših prizorišč v Južni Ameriki, stadion Monumental za 80 tisoč duš.

souza_ferreyra_1_400
Luis de Souza Ferreyra se je na svojem domu v El
Callau spominjal 78 let starih dogodkov. Bil je eden
dveh preživelih iz prvega svetovnega prvenstva.

"Temu gospodu bi bilo treba postaviti spomenik. Je edini še živeči ustanovitelj Universitaria. Žal so današnji vodilni možje nanj skoraj pozabili,"je rekel Luis Castillo, prijatelj Souza Ferreyre in veliki poznavalec perujskega nogometa. . Kakšen je bil Souza Ferreyra kot nogometaš? "Zelo hiter in prodoren napadalec je imel odliko, ki jo danes na nogometnih zelenicah pogrešamo: odlično je centriral v teku."
Legendarnega bivšega nogometaša ni bilo lahko najti. Preko novinarskih prijateljev sem izvedel, da ne živi v Limi, temveč v sosednjem mestu El Callao, blizu velikega pristanišča ob Pacifiku. Običajni prometni kaos v prestolnici je bil še dodatno ohromljen zaradi priprav na peti vrh Evropske unije, Latinske Amerike in Karibov (EU-LAK), največji organizacijski in varnostni projekt  vseh časov v državi. Ob pomoči iznajdljivega taksista sem z rahlo zamudo - v Perúju se zaradi tega nihče ne obremenjuje - končno le prispel do stanovanjskega bloka v elegantnem delu El Callaa imenovanemu La Punta (špica). "Moj mož je iz Lime, a smo se preselili sem zaradi podnebja," je povedala gospa Marcela. Srečanje je potekalo v bivši inženirjevi pisarni, kjer je zasnoval večino projektov. Ob tehničnih pripomočkih, diplomah in priznanjih na stenah ni manjkala majica Universitaria in rahlo počečkana fotografija prvaka iz leta 1929 s sledmi živahnih otroških prstov. "Tisti je Astengo, tretji z leve Plácido Galindo, tam sta De las Casas in Denegri. centerfor je Jorge Góngora, zadnji med tistimi, ki čepijo pa sem jaz." Klub Universitario se je sprva imenoval Universidad, ker je deloval na najstarejši perujski univerzi San Marcos. Ko so člani moštva želeli privabiti okrepitve  iz inženirske šole, med njimi tudi Souza Ferreyro, se je ravnatelj uprl. Posledica je bila na dlani: odcepitev. Tako se je rodil Universitario de Deportes, najpopularnejši perujski klub. Fanatični privrženci mestnega tekmeca Alianza Lima se s to trditvijo zagotovo ne strinjajo.

souza_ferreyra_2_400
Moštvo Universitaria de Deportes, ki je osvojilo perujsko državno
prvenstvo leta 1929. Zadnji na desni spodaj je Souza Ferreyra
.

Inženir, skoraj vsi ga kličejo tako, je nogometne čevlje zelo mlad obesil na klin. Bilo mu je komaj 26 let. Čeprav je bil kot uedeleženec prvega mundiala zanimiv sogovornik, se je vselej izogibal medijski pozornosti. Leta 2007 ga je po skoraj dveh desetletjih intervjuval novinar Pedro Canela za dnevnik El Comercio iz Lime. "Zadnja priča" je bil naslov.
Leta 1935 se je pridružil selekciji Pacifika - sestavljali so jo perujci in štirje Čilenci -, ki se je podala na skoraj leto dni trajajočo turnejo po Evropi. Odigrali so 39 tekem, dosegli 13 zmag, 13 remijev in 13 porazov. Souza Ferreyra je imel na začetku turneje vnetje slepiča. Ker se ni pravočasno zdravil, so ga morali zaradi vnetja trebušne mrene operirati. Bil je v smrtni nevarnosti in se predčasno vrnil. 
Ni se udeležil olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu, kjer se je Perú odlično odrezal. Rdeče-beli so premagali Fince s 7 : 3 in Avstrijce s 4 : 2. Hitler ni prenesel, da temnopolti igralci tako prepričljivo premagajo belce. Pravijo, da je na njegov pritisk olimpijski komite zahteval ponovitev tekme. Perujci niso pristali in se vrnili domov.

souza_ferreirajuan_400
Luis de Souza Ferreira in Juan v mestu El Callao, zraven Lime, v Perúju.

Obisk pri živi legendi je dogodek, ki ne bo kar tako pozabljen. To je človek, ki je pred skoraj osmimi desetletji oral ledino, in je bil eden redkih, ki je lahko iz prve roke opisoval , kako so nastali temelji za največjo športno prireditev modernega časa.

Juan Vasle




Ostali intervjuji:

- MACAYA MARQUEZ: 14 SVETOVNIH PRVENSTEV
- WEMBLEY: NOVA IN STARA NOGOMETNA KATEDRALA
- BERGOMI: LUIS SUÁREZ JE ODLIČEN NAPADALEC
- PELÉ: DRUGI MUNDIAL BREZ NJEGA.
- VARALLO: ZADNJI HEROJ PRVEGA MUNDIALA
- GERSON: V MEHIKI 1970 SMO BILI PRAVA EKIPA
- HAVELANGE: PRODAJAM IZDELEK IMENOVAN NOGOMET
- MAZURKIEWICZ: PO TAKTIH MAZURKE
- RATTIN: MOŽ ZARADI KATEREGA SO NASTALI KARTONI
- GHIGGIA: MARACANO SMO UTIŠALI FRANK SINATRA, JANEZ PAVEL II IN JAZ
Viri | O Avtorju

vsebina Juan Vasle, Produkcija: Spletne resitve Sloway